Vse skupaj se je začelo z vprašanjem: »Kaj kupiti (takrat še) zaročencu za 30. rojstni dan, ki ga praznuje konec septembra?« Kot velikemu navijaču Arsenala je bil odgovor precej preprost: karto za tekmo na domačem stadionu Emirates. A kot takrat še ne preveč veliki poznavalki je bila izvedba morda nekoliko težja. Na veliko presenečenje se nama je kmalu nasmehnila sreča in izvedela sva, da dobiva karti za tekmo lige prvakov Arsenal – PSG. Vse skupaj je bilo treba hitro organizirati, saj je bilo do tekme manj kot tri tedne, ta pa je bila le dober teden po najini poroki – ja nič, bo pa izlet v London najin »minimoon« in rojstnodnevni izlet hkrati.
Pot v London se je hitro bližala, tja sva potovala že v soboto pred tekmo. Začetek potovanja je bil precej stresen, saj je imelo letalo več kot tri ure zamude, tako da sva v hotel prispela rahlo sitna in utrujena šele ob 3.30 ponoči. Na srečo sva imela do tekme še nekaj dni, zato sva po napornih pripravah na poroko vzela vse skupaj na izi in uživala v lepotah Londona.
Nato pa je napočil vrhunec potovanja – match day, torek, 01. 10. 2024. Dan je bil sicer najbolj deževen od vseh, ki sva jih preživela v Londonu, vendar nama to ni pokvarilo veselega pričakovanja. Ker sva bila namenoma nastanjena blizu stadiona, sva se že čez dan, da bi se izognila gneči, odpravila v The Armoury, kjer sva sicer kupila samo navijaški šal zame, saj je Jan za tekmo že imel pripravljen dres iz preteklih sezon. Že takrat sva na poti srečala glasne navijače PSG-ja, pa tudi vedno več rdečih majic, šalov in kap, kar nama je narisalo nasmeške na obraz.
Po obisku trgovine sva se vrnila v hotel, se okrepčala in si privoščila kratek počitek, nato pa je bil že čas za odhod na stadion. Tokrat so bile ulice in podzemna že nabito polne, kamorkoli si pogledal, si videl odtenke rdeče barve. Po izstopu iz podzemne železnice sva sledila množici do stadiona, vzdušje pa je postajalo vse boljše, polno pozitivne energije. Kmalu sva slišala že prve navijaške chante, o katerih me je predhodno poučil mož, tako da sem seveda takoj vedela, kaj odgovoriti, ko je nekdo zakričal: »What do we think of Tottenham?«
Po ogledu stadiona od zunaj in nekaj fotografijah pred stadionom sva poiskala sedeže na zgornji tribuni Clock Enda, nekoliko desno od znamenite ure. Kljub temu, da so bili praktično takoj pod nama ob igrišču zelo glasni navijači PSG-ja, to ni preprečilo navdušenja ob prihodu Arsenalovih igralcev na igrišče, Arsenalovo “himno” »North London Forever« pa je prepeval praktično cel stadion. Na srečo sva sedela na strani stadiona, kjer so bila v prvem polčasu vrata nasprotne ekipe, saj je kmalu sledilo še večje navdušenje, ko je v 20. minuti padel prvi gol - »Kai Havertz scores again!«. Kmalu zatem se je še enkrat zatresla mreža, za kar je v 35. minuti bil zaslužen Bukayo Saka.
V drugem polčasu so tudi gostje poskušali z napadi, vendar nas nikoli niso zares ogrozili. Čas je potekel in … zmaga! Končni rezultat pa 2 : 0 za Arsenal. Po koncu tekme sva na stadionu ostala še nekaj minut, da sva se še dodatno naužila vzdušja, nato pa se z nasmeški na obrazu in prepevanjem navijaških pesmi vrnila v hotel in nato naslednji dan domov v Slovenijo.
Izkušnja je bila resnično nepozabna in oba sva hvaležna za ta dogodek. V prihodnosti se bova zagotovo udeležila še kakšne tekme, kajti, če ne že prej, so si topničarji sedaj zagotovo pridobili še enega zvestega navijača! :)
Lep pozdrav,
Katja
